Velikokrat se ne zavedamo nevarnosti, ki nenehno preži na nas. Brez razmišljamo se povzpnemo na najvišje stopnice in ne mislimo na to, da bi morda lahko padli. Brez pomisleka prižgemo plin, da bi skuhali kosilo in se ne bojimo, da bi morda prišlo do vžiga. Tudi, ko se podamo na kratko ali dolgo pot z avtomobilom, brez katerega si skorajda ne znamo predstavljati življenja, ne pomislimo, da se bo morda zgodila prometna nesreča. Veliko je takšnih in podobnih če-jev, ki se pravzaprav vsakodnevno dogajajo. Morda ne nam in ne danes, se pa drugim ljudem.

Človek je bitje, ki se giblje, je razumen in razmišlja. Tako vse kar počnemo, počnemo z nekim namenom. Tudi čisto banalne stvari. In koliko nesmiselnih nesreč se lahko pripeti? Ogromno. Takšnih, za katere si nikoli ne bi mislili, da se lahko zgodijo. Poškodujemo se ali pa nekoga drugega, nehote in nepričakovano. Čeprav so nam prometne nesreče dobro znane in čeravno nismo morda doživeli še niti ene, se jim poskušamo izogniti.

Seveda nismo samo mi odgovorni za to, pač pa vsi udeleženci v prometu. In verjetno nihče ne povzroči prometne nesreče namenoma. Se zgodijo, zaradi neprevidnosti, morda tudi poguma, ipd. na koncu pa le upamo, da ne bodo pustile resnejših poškodb. Upamo, da bo škoda čim manjša.

Ko se zgodi prometna nesreča, najprej poskrbimo za zdravje. Prepričamo se, da smo dobro in šele, ko smo okrevali po nesreči oziroma se počutimo dobro, začnemo urejati tudi druge zadeve.  Recimo, odškodnina, verjetno nam pripada, če upoštevamo kriterije po katerih se ta deli. Zahtevek za odškodnino lahko vložimo takoj, če se počutimo dobro, sicer pa kasneje. To je naša pravica, zavarovalnica pa na koncu presodi ali smo do odškodnine upravičeni, ali ne. S

Vsaka nesreča ali nezgoda običajno pusti določene posledice. Če ne na telesu ali psihi, pa materialne. In vse te je potrebno po nesreči ali nezgodi sanirati. Upamo le, da z čim manj denarnega vložka in truda.